Izguba kompasa

IZGUBA KOMPASA – kdaj in zakaj zaidemo na stransko pot

Potrebna so bila leta in leta, preden sem sama prišla do spoznanja in razumevanja, kaj vse so pomenili znaki na moji življenjski poti. Veliko znakov, veliko simbolov, toda jaz jih nisem razumela, nisem razumela sporočil, ki so mi bila namenjena. In kot se dogaja večini, počasi le postajamo zaporniki lastnih prepričanj in vsiljenih pravil družbe in naših najbližjih. Ni pomembno, ali so to naši starši, naši starejši bratje, sestre, strici, tete ali sosedje. Pomembno je, da od naših najbližjih poberemo in akumuliramo informacije o tem, kako in na kakšen način se postane poslovno uspešen, priden, sposoben in deloven in bistvenega pomena, kako se moraš obnašati in delovati, če hočeš biti sprejet. Še bolj pomembno je, da nas nihče ne uči, kako sebe imeti rad, kako sebe spoštovati, kako in na kakšen način, priti do notranjega miru in harmonije.

Izguba kompasa – kdaj zaidemo?

Ne vem za druge, ampak zase zagotovo vem, da sem se izgubila v letih, ki so bila ključna za spoznanje moje poti, mojega poslanstva. Z razlogom rečem “zašla”, kajti ko je bilo najbolj pomembno, preveč pomena sem dajala drugim ljudem in njihovim navodilom. V dobri veri da delam dobro, sledila sem tujemu pilotu in na svoj kompas popolnoma pozabila. Vedno pišem iz lastnih izkušenj, zato menim da moja zgodba, moja spoznanja in dojemanja, lahko pomagajo slehernemu med vami.

Zato prosim odprite srce, utišajte um in uživajte ob branju. Ob branju tega teksta, mogoče le najdete kanček nečesa, kar bi vam lahko koristilo na vaši poti.

Bila sem stara komaj 18 let, ko sem se poročila in z možem prišla v Slovenijo. Moja pokojna mati mi je takrat rekla, “dobro pazi kaj delaš in ne pozabi, da se nimaš kam vrniti”.
Ko sem kasneje ozaveščala svoje življenje, prišla sem do spoznanja, da je prezgodnja poroka bila v resnici beg pred očetom alkoholikom, beg pred nemočjo da mami in mlajšim bratom olajšam in polepšam življenje. Ubijala me je krivda, ko sem kot otrok gledala mojo mamo, kako nemočno životari iz dneva v dan. Moji, že nekaj let pokojni mami je nakopičena žalost in razočaranje, dobesedno razneslo pljuča. Nikoli ni kadila ali uživala alkohola. Pljuča so razočaranje, žalost in krivda, ki jo ljudje tiščimo znotraj sebe, nezmožni ta strupena in destruktivna čustva transformirati oziroma odpustiti.

Komaj tri mesece po odhodu od doma, prišla sem do grenkega spoznanja in sicer, moj že dolga leta bivši mož, je v bistvu čista kopija mojega očeta. Nasilen, agresiven in za dodatek alkoholik. Zagrabila me je panika. V ušesih so mi odmevale mamine besede, “ne pozabi da se nimaš kam vrniti”, “saj veš kakšni so ljudje in kaj bi to pomenilo”, “če prideš nazaj, bom jaz kriva za vse”. Sprejela sem vlogo žrtve in se v njo vživela, zakopala zamero do obeh staršev, potlačila jezo do moža in Boga v katerega sem kot otrok verjela in se prepustila usodi. Takrat nisem imela pojma o ničemer drugem. Takrat nisem vedela kaj je svobodna volja, kaj je dejansko usoda, kaj so miselni vzorci in programi, kaj je pravzaprav genetika, kaj je karma.

Svoje prirojene sposobnosti videnja in čutenja sem globoko zakopala, ker sem zaradi njih prevečkrat bila ožigosana kot “čudna”. Bilo je prekleto težko. Po poti sem rodila dva otroka in naivno živela v dobri veri, da se bo moj mož le spremenil in postal boljši človek. Verjela sem da bo prej ali slej prišel do spoznanja, kako ima krasno družino. Verjela sem in čakala, da bo prej ali slej prišel do spoznanja, da je nesmiselno pijančevati in se obnašati enako kot njegov oče. Vzorci, vzorci, vzorci! Tudi oče mojega bivšega moža je bil alkoholik. Bivši mož je kot otrok izgubil mamo, ki je mlada zbolela in umrla. Brez mame je v bistvu ostalo sedem malih otrok, ki so kasneje dobili mačeho, ki je bila menda mačeha v pravem pomenu besede. Tudi on je v Slovenijo prišel, ko je bil star komaj deset let.

Ob ozaveščanju svojega življenja, vedno znova sem spoznavala, da sem bila žrtev žrtve. Žrtve žrtev, rojevajo nove žrtve. V 16-em letu nevzdržnega zakona, sem končno prvič poklicala policijo in prosila za pomoč. Nikoli ne bom pozabila besed kriminalista, ki me je gledal v oči in mi rekel, “a vas ni škoda”. Naredite za Boga miloga kaj zase in za svoje otroke, dokler je še čas. Bil je od Boga poslan da me prebudi. In me tudi je, za kar mu bom vedno hvaležna. Tri mesece kasneje, čez okno spalnice sem gledala polno luno na nebu in v sebi sem vedela, da jutri grem, da od jutri naprej se ne vračam več “domov”.Nikoli več.

Človek sem, ki živi pasje življenje. Poskusim lahko, če mi uspe, super. Če mi slučajno ne uspe, obstaja Sava in most. Plavati itak ne znam. Zjutraj sem možu in sebi skuhala kavo, skupaj sva se v tišini odpravila v službo in ob izhodu iz avta sem mu rekla, naj po službi ne hodi po mene. Ne danes in nikoli več. Cinično in posmehljivo me je gledal, kot da sem zadnja smet na tem svetu. To je bila odločitev, ki sem jo sprejela po udarcu čez obraz, noč pred tem. Odhitela sem v kopalnico in ponovno izpirala kri iz ust. Nisem se bala krvi, niti bolelo me ni. Močnejši od bolečine je bil strah, pred zbitjem zob. Ja, pred ponovnim zbitjem, kajti ta usodni udarec ni bil prvi. Bil je definitivno odločilen in zadnji udarec v mojem življenju!

Takrat sem imela v denarnici natanko 700 tolarjev ( cca 3 eur ). Bila sem sicer redno zaposlena in delala sem za minimalno plačo. Ko sem zavedno odšla od doma, bila sem zakreditirana do maksimuma, brez svojcev, sorodnikov in pravih, iskrenih prijateljev, kar sem sicer šele kasneje ugotovila. Preden sem se preoblekla v delovna oblačila, šefa sem prosila za služben telefon. Omenila sem mu, da nujno moram nekam poklicati. Poklicala sem v Ameriko, ker je bila moja mati takrat na obisku pri mojemu najmlajšemu bratu. Čustveno sem bila tako skrhana, da mi je bilo vseeno, tudi če me iz službe vržejo, ko se izve kam sem klicala.

Poklicala sem mamo in sem ji sama povedala, kar je bilo neizogibno. Kar bi tako ali drugače izvedela, ker tokrat sem bila trdno odločena, da povratka nazaj ni in ga ne bo.
Rekla sem ji, če isti trenutek umre in jo nikoli več ne vidim živo, ne njo ne kogarkoli od družine ( očeta in brata starega 18 let sem vmes izgubila v vojni ), k možu se ne vračam več. Nikoli več. Rajši umrem. Njen zaprepaden odgovor je bil, pomiri se, saj ziher ni tako hudo, saj veš kaj vse ženske potrpijo, kaj pa hiša ki sta jo naredila, ne moreš kar tako vsega pustiti. Saj imaš otroke. Ni me slišala, jaz pa njo tudi ne.

Bila sem čisto sama na tem svetu, sama z dvema šoloobveznima otrokoma, s tremi evri v denarnici, petletnim kreditom, brez izpita in avta, brez strehe nad glavo, brez prijateljev. Tako imenovani prijatelji so mi obrnili hrbet, kar me je dodatno potrlo. Edino kar mi je ostalo, je bila redna služba, dve pridne roke in moja dva otroka. Bistvenega pomena, močna volja in želja po boljšem življenju je bila gorivo, ki me je poganjalo naprej. O govoricah primitivcev, s tem mislim na vse lažne prijatelje brez hrbtenice, ni vredno pisati.
Ko sva z bivšim možem bila skupaj so večkrat  šepetali, kako se čudijo moji potrpežljivosti in vztrajnosti.

Dan pred odhodom od doma, bivša soseda in dobra prijateljica mi je med sprehodom rekla, da če bi imela 20 otrok, da nebi bila en teden s takim partnerjem. Kasneje je tudi ona enako kot ostali, obrnila glavo stran. Kljub temu, da sem leta in leta zamerila določenim ljudem, čez čas sem vsem odpustila, kajti strahovi pred samskimi ženskami, so velika nevarnost za tako imenovane “idealne” veze in zakone. Marsikaj sem šele kasneje ozavestila in razumela, saj ljudem ki so polni nezaupanja, dvomov in nevere v sebe, samske ženske dejansko predstavljajo grožnjo. V ozadju so strahovi, slaba samopodoba in nizka samozavest, kljub vsem maskam, ki jih nekateri uspešno nosijo. Moški populaciji bivših “prijateljev” sem bila grožnja tipa, “kaj pa če še naši pride kaj podobnega na misel”.

Niti eno noč nisem spala v parku, niti enega dneva ni bilo, da otrokoma ne bi imela za jest dati. Vedno se najdejo ljudje, ki so pripravljeni pomagati. Večino oseb, ki so mi v tistih časih priskočili na pomoč, nikoli nisem pred tem ne srečala, ne poznala. Potrebno je spustiti ego in zaprositi za pomoč. In ne samo to. Potrebno je priznati sebi, da nisi v poziciji ko si lahko dovoliš občutiti sram. Moraš preživeti. Sram in strah sta dva največja sovražnika ljudi. Zaradi teh dveh destruktivnih čustev, veliko ljudi obtiči v vlogi žrtve in nekateri zapravijo celo svoje življenje v čakanju na boljše čase, kar je totalni nesmisel. Moja prva in najtežja odločitev je bila, oditi stran iz pekla v katerem sem živela skoraj 16 let.
Druga, podobno zahtevna odločitev je bila, po 20-ih letih delovne dobe, posloviti se z redno službo in minimalno plačo. Še enkrat sem se spustila v neznano.

Od takrat do danes, gradim svojo novo samopodobo. Dvigujem svojo samozavest in nikomur več ne dovolim da me potepta. Uspela sem ponovno razviti svoje prirojene sposobnosti, ki jih uporabljam z namenom pomoči drugim. Ne bojim se več nesprejemanja in sodb. Čudovite lekcije, mar ne. Pred vami je samo delček moje zgodbe. Morda enkrat luč sveta zagleda tudi moja knjiga. Bilo je težko, bilo je naporno, toda bilo je tudi vredno. Pekel, ki sem ga živela z bivšim možem, je bil zlata vredna izkušnja.
Spoznala sem, da smo sami odgovorni za svoja življenja in da svoj križ nosimo prav vsi. Nikoli ni nihče kriv. Vsi smo žrtve žrtev.

Vse se dogaja z razlogom. Če ne bi bila zaničevana, če ne bi bila poniževana, če ne bi bila prestrašena in obremenjena z mnenji drugih, ne bi vedla kakšno odrešenje prinaša samovrednotenje, samospoštovanje in odpuščanje. Ne bi znala ceniti tega, kar sem in kar imam. Sprejeti svojo pot, pomeni sprejeti odgovornost za svoje življenje in si prenehati metati pesek v oči. Dokler si zatiskamo oči in krivimo druge za svojo nesrečo, dokler čakamo da nam nekdo drug reši težave, živimo v iluziji. Svoboda ima svojo ceno. Svoboda nam pripada. Svobodni postanemo, ko se osvobodimo svojih lastnih omejitev in mnenj drugih ljudi. Svobodi stremi naša duša.

Sama sem živi dokaz, da je vse mogoče, da ne obstaja ne zmorem, ne obstaja ne vem in kako bom, ne obstaja nič kar ni možno, če se le odločimo in izberemo sebe. Vredno je vsaj  poskusiti, verjemite.

Za rezervacijo in naročilo na poglobljen vpogled in psihološko interpretacijo trenutnih dogajanj v vašem življenju, za vsa vprašanja za katera ne najdete zadovoljivih odgovorov, pošljite sms na 031 706 452.

Ema